Žalostne zgodbice

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down

Re: Žalostne zgodbice

Objavlja by lisička on Pon Dec 31 2007, 10:41

Ko bo prišel dan, ko bom tudi jaz moral zapustiti svet in odplavati v onostranstvo – vendar, še pred tem bom napravil zadnjo potezo in v oporoko zapisal:

“ Draga moja! Na dan mojega pogreba, namesto črnine, obleci zeleno obleko. V lase si posadi rdečo rožo, kakršne sem nekoč samo zate kradel v parkih.

Namesto cvetja in prižganih sveč prinesi samo venec iz septembrskega listja. Če se me še kdaj spomniš, pridi, moja draga. Ne žaluj. Ne živi od preteklosti in sanj.

Bila si mi kot angel. A zdaj sem tiho, ležim pod lijanami in nad menoj sta dva metra črne plodne zemlje.

Če se me še kdaj spomniš, me boš našla v predmestju, med pokopanimi samci, v oddelku za tujce.

Prepoznala boš moj grob - edini je brez cvetja. Našla me boš v oddaljenem kotu pokopališča.

Izginila je moja septembrska sreča. V Boga nisem nikoli verjel, temveč samo v življenje in dalnja upanja.

Če res kdaj prideš, ne ostani dolgo, ker te nekdo na dalnji poti čaka, čaka, da mu ponudiš ljubezen in srečo, ki je meni nikoli nisi mogla dovolj!”
avatar
lisička
Moderatorka
Moderatorka

Female
Število prispevkov : 1439
Age : 31
Registration date : 24/12/2007

Poglej uporabnikov profil

Nazaj na vrh Go down

Žalostne zgodbice

Objavlja by Amy_176 on Tor Jan 29 2008, 18:17

Stara je bila 16 let, obiskovala je 1. letnik gimnazije. V šoli ji ni šlo slabo, le z angleščino je imela težave. To leto je bilo prvič, da je imela v spričevalu v polletju enko. Zavedala se je, da so njene zimske počitnice uničene. Vedela je, da bo morala poslušati očetovo kritiko in mamino pridiganje, zakaj se ni učila. Ko se je spomnila na to, so ji šle solze še hitreje po licih. Naenkrat je pred njo stal on! Sploh ga ni opazila, dokler ni rekel: Mala zakaj jokaš? Nisem mala! Sedel je poleg nje na klopi. Zaupaj mi svoje težave, lažje ti bo. Bil ji je všeč in ni se ji zdel tujec, čeprav ga je videla prvič. Z zanimanjem jo je poslušal. Smilila se mu je. Razumel je njen strah pred starši. Še močneje jo je stisnil za roko. Odpeljal jo je v slaščičarno, na njegovih hlačah je pisalo Man, zato ga je tako klicala, on pa njo Mala. Rekel je, da bi jo lahko učil. Sprejela je ponudbo. Naslednji dan ga je čakala in bil je točen. Ko sta končala z učenjem jo je povabil v kino. Sedela sta v zadnji vrsti. Poljubil jo je. Obljubi, da ne boš jokala, ko bom odšel. Zadnji dan počitnic ga ni bilo. Izgubil se je, kot se je tisti dan pojavil. Popravila je oceno pri angleščini in nadeljevala s študijem. Nekega dne je med predavanjem zasledila tekst: KLICAL SEM JO MALA. POLJUBIL SEM JO V ZADNJI VRSTI KINA IN JO UČIL ANGLEŠČINO. MISLILA JE, DA JIH IMAM 18. A IMEL SEM JIH 22. ZAROČIL SEM SE Z DRUGO, VENDAR SE SPOMINJAM KLOPI V PARKU IN DNEVA, KO SEM JO SPOZNAL... BILA JE MOJE VSE!


Hodil je po parku gor in dol. Še pet minut in tu bo, vedno je bila točna... Zagledal jo je... ˝ne morem ˝- mu je odmevalo v glavi ˝saj jo mogoče še ljubim! ˝Nasmehnilo se mu je. Rahel poljub ji je pritisnil na hladne ustnice. Začudeno ga je pogledala... Tega pri njem ni bila vajena... Vedno jo je objel... Tudi on je čutil, kako je bil lahko tako hladen, ko pa je v njej vse gorelo. Prijel jo je za roko in jo posadil na klop. Začel je... Najprej mu besede niso šle iz jezika, nato pa vse hitreje... kar govoril je... Rekel je, da mora končati, da mu veliko pomeni, toda, da ima rajši fantovsko življenje kot njo. Rekel je, da je pač metulj, ki leti od cveta do cveta, da se je pri njej malo dlje ustavil, toda sedaj ga čaka nova cvetlica. Čutil je kako ji laže, čutil, da laže sam sebi, da si noče priznati, da jo ljubi... kako bi se mu fantje smejali, če bi vedeli, da se je resnično zaljubil v to malo deklico. Ne, ne, ne ljubim jo, to je privid... Končal je. Pogledal jo je, toda kar je videl, mu kot hladna bolečina spreletelo srce. Zrla je nekam v daljavo... Tako čudna, tako hladna je bila... Nikoli je še ni videl take... Ni jokala le zrla je nekam predse, poslovil se je... z roko ji je zmršil lase, toda z ničemer ni pokazala, da čuti njegovo roko... Odšel je. Hudo mu je bilo, pomislil je, da bi se obrnil in jo objel in ji rekel, da se je lagal, da je ne ljubi... toda zmagal je njegov ponos... Hodil je brez misli... potem pa... cviljenje zavor... pok pločevine... krik... in njegovo ime... Obrnil se je in ni verjel. Tekel je kot nor.... Pritekel je do ceste in videl... Njo, ki je ležala pred avtom, videl je kri, ki je kapljala iz njenih prsi... Samo nekaj je bilo v njem, potreba, da kriči in kričal je: ˝Ljubim te: moraš živeti! Ne umri! ljubim te!! ˝Padal je pred njo na kolena in jo prijel za roko. Bila je hladna... solze so mu polzele po licu... Takrat ga je zadnjič pogledala in njene včasih tako vroče ustnice so spregovorile njegovo ime... Nato so njene veke zavedno prekrile oči... Glava ji je udarila ob tla. Čutil je le še grozno bolečino... Prišli so njeni starši. Mati je jokala, a oče je le gledal. Vedel je, da ga vsi obsojajo... Bil je kriv, to je vedel... kot v sanjah je odšel. Takrat je spoznal kako močno rad jo ima, toda bilo je prepozno. Zopet je zmagal njegov ponos in sedaj bo plačeval vse življenje. Hotel je svobodo, hotel je biti sam in... sedaj je ostal sam, ostala je le še trajajoča bolečina, ki ga ne bo nikdar zapustila. Vedel je tudi to, da mora plačevati in plačeval bo vse življenje in to sam, čisto sam...


Mlada punca... hodila je še v šolo... zaljubila se je... s fantom se je zmenila, da gresta ven... a ni povedala staršem, ker je vedela, da ji ne bi pustili... Mislili so, da je premlada za fante... Rekla jima je, da gre prespat k prijateljici... Pustili so ji... Hotela je iti samo na zabavo z njim, nato na vožnjo in da bi se ustavila nekje in pogledala v luno... samo to... S fantom je šla na zabavo... Pil je... veliko je pil... odšla sta... vozil je... hitro je vozil... ni vedel kdaj je zapeljal na nasprotni pas... zaletela sta se... Punca se je naslednji dan zbudila v bolnišnici... slišala je pogovor med zdravniki... da je fant umrl... da sta dve osebi v drugem avtomobilu umrli... da bo tudi ona najverjetneje umrla... Mimo je prišla medicinska sestra... videla je, da je budna... punca je rekla, da je hotela samo na zmenek... da je želela vn... da ga je ljubila... rekla ji je naj se v njenem imenu in imenu fanta opraviči tisti družini, katere so bili v drugem avtu... da naj reče njenim staršem, da je želela samo na zmenek, da ju ima rada... nato je zaspala... ni se več zbudila... Eden od zdravnikov je slišal kar je sestri reklo dekle... vprašal jo je zakaj ji ni rekla, da bo to storila... sestra je rekla, da sta bila v drugem avtu njen oče in mama...


Njegovo ime V njeni sobici lučka je gorela ona pri oknu je premražena čepela. Žalostno je nemo kričala, na neki trenutek nestrpno čakala. V rokah držala sliko je, na papir natisnjeno njeno srce. Podobo fanta njenih srečnih dni, ona sedaj v rokah drži. Tisti hip začutila je toplino solza, ki povzročila jih slika je ta. V bledi mesečini potegne nekaj z žepa nekaj kar uporabila so mnoga dekleta. Rezilo kovinsko se zalesketa v soju luči na tla padejo prve kaplje krvi. Počasi vleče rezilo nje, v kožo reže njegovo ime. Ampak bolečina je vzdržna, je nič ne boli, bolijo jo spomini tistih srečnih dni. V bolečini je tisto noč zaspala, na luč dneva se ni več prikazála. Zjutraj jo najdejo bledo in plavo, zraven nje pa rezilo krvavo
avatar
Amy_176
Začetnik / Začetnica
Začetnik / Začetnica

Female
Število prispevkov : 53
Age : 25
Registration date : 28/01/2008

Poglej uporabnikov profil

Nazaj na vrh Go down

Re: Žalostne zgodbice

Objavlja by rekar on Tor Jan 29 2008, 18:24

res ganljiva zgodba.
avatar
rekar
Super član
Super član

Male
Število prispevkov : 2553
Age : 43
Location : gorenska
Registration date : 23/12/2007

Poglej uporabnikov profil

Nazaj na vrh Go down

Re: Žalostne zgodbice

Objavlja by misha* on Tor Jan 29 2008, 19:20

NAJINA PRAVLJICA JE IMELA ŽALOSTEN KONEC

1993, 1994, 1995, 1996, 1997... Pet let - jaz in moja žalost, jaz in moja rana, jaz in nepopisno trpljenje zaradi izgubljene mladosti v napačni predstavi, jaz in moja bolečina med štirimi hladnimi stenami brez kakšrnegakoli upanja, brez tolažilnih besed, sama, zapuščena da se bojujem za zadnji kanček življenja z vsem telesom, ki kloni od bolečin in pušča neizbrisane sledi.
Ja, pet let vrženih vstran, pet let katere si ti brez usmiljenja teptal kot brezvredni košček zemlje, pet let upanja da si vreden čakanja in upanje da boš nekega dne sigurno moj.
Gledal si me kako propadam, gledal me in daval mi občutek, da to delam kot da ti je to bila želja da me uničiš, da me privedeš do dna in potem, ko boš siguren da si to storil, potem mi boš obrnil hrbet. Ne, nisi mi dovolil, da opazim, da občutim da je laž, nisi dovolil da bi bila samo ranjena, želel si da umrem od žalosti za teboj.
Nikoli nebom oprostila sebi, zakaj sem ti verjela. Verjela sem v naju, v najino ljubezen, verjela sem da me ljubiš, da imaš rad mojo neresnost zaradi katere si me klical “norica”, pa sem se trudila da sem bila vedno nasmejana, vedno razpoložena tudi takrat, ko mi ni bilo do tega. Verjela sem, da nama nihče ne more prepovedati ljubezni. Verjela sem, bodi mi preklet!!!
Nikoli nihče ni videl morje solz, ki sem jih pretočila vsak trenutek, ko si odhajal, nihče ni videl koliko noči sem prebedela s tvojo sliko proseč, da bi bilo vse dobro. Nihče si ni mogel niti zamisliti kako sam te ljubila.
In takrat si mi zaril nož v hrbet, bojazljivec! Ti nikoli nisi bil sposoben, da mi pogledaš v oči in rečeš da je konec, nikoli nisi imel moči za te besede, za nekaj takega. TI IN ONA!
Prišel je ta dan, vizija tvoje prihodnosti in zamračenost moje duše. Gledala sem vaju z visoko vzdignjeno glavo. Ona v beli obleki usode a jaz zavita z črno barvo bolečine. Smejem se, smejem se do onemoglosti. In žal mi je. Koga? Tebe, sebe, njo!
Močna sem jaz, Nenade. Res mi je srce zlomljeno, toda duša živi, bori se, čeprav sem mislila, da ne bo vzdržala.
Nisem spustila solze, nisem ti dovolila, da jo vidiš, ker je dovolj bilo solz. Minil je tudi ta dan tvoje sreče. Odšel si, ne spomnim se niti več kdaj je to bilo, samo vem, da je bolelo brezkončno dolgo. Spomnim se samo, da sem gledala kako se moj svet ruši. Svet, ki sem gradila pet let, se je zrušil v trenutku. Toda tebe to ni brigalo, ti si grel njeno roko takrat, ko je moja bila smrtno mrzla. Včasih sem šla nekam brez cilja, bosa gazila po trnih in želela kričati od bolečin. Toda ne, vedela sem, da moram priti do konca poti. Zasledovali so me pogledi brezdušnih ljudi, a moja duša je bila tako čista, polna ljubezni.
V začetku sem večkrat čutila, da me zapušča moč, volja, ker sem bila prvič v življenju razočarana. Toda, šla sem naprej, vlekla sem se kot ranjena ptica po asfaltu svojih neizpolnjenih sanj. Nisem želela, da dovolim sebi, da ostanem na mestu kjer si me ti zapustil.
In, evo, ko je vse minilo, slišim, da imata vidva probleme, da nista srečna.
Ja, Nenade, nisi srečen, to sem se tudi sama prepričala in videla. To najino srečanje, po tolikih letih, je povedalo več od samih besed. Ugotovila sem, da me še nisi prebolel, da sem še vedno v tvojem srcu.
Sedaj mi je jasno zakaj si jim dovolil, da me krivijo za nekatere stvari za katere niti najmanj ne morem biti kriva. Sedaj vem, da tvoja mama obžaluje, toda ona ni vredna, da jo omenjam. Ne morem vrniti preteklosti, tudi je ne želim, ona mi je vzela vso upanje, željo, voljo. Mojega življenja ji ne dam, ni ga vredna. Moram priznati, da večkrat naskrivaj pogledam najine slike, naskrivaj preberem najina pisma, naskrivaj spustim solzo... in potem grem dalje.
Naj me nihče ne vpraša zakaj mi srce večkrat hitreje bije, zakaj se mi znojijo dlani, zakaj mi roke zadrhtijo in lovim sapo. Naj me nihče ne vpraša zakaj tako mlada in tako žalostna. Naj me nihče ne spominjai na to, kar je globoko skrito v meni, naj me nihče ne prisili, da povem, da si ti tisti, ki je mojemu srcu zadal veliko bolečino – a srce moje ga kljub vsemu še vedno ljubi.
Naj me nihče ne vpraša, ker – začelo bo spet boleti, začelo bo pekliti. Toda jaz ne želim si več spominov.
“LUDAČA”

_________________
Najlepši je dar, ko se človek rodi. Vsi ga ljubkujejo in negujejo, a ko dozori, ga življenje zbistri.
avatar
misha*
Chief Administratorka
Chief Administratorka

Female
Število prispevkov : 2363
Registration date : 15/10/2007

Poglej uporabnikov profil

Nazaj na vrh Go down

Re: Žalostne zgodbice

Objavlja by Gaja on Sre Mar 05 2008, 10:52

Živel je pač tako, kot živijo vsi najstniki. Imel je družino, krog dobrih prijateljev, v glavnem nič mu
ni manjkalo. Vse dokler ni prišla ona - tako lepa, vesela, nasmejana, prijazna. Takoj mu je zmešala glavo. Zaljubil se je na prvi pogled. Zelo dolgo jo je samo opazoval in ji ni upal reči ničesar. Kar je bilo za njega čudno, saj je takoj navezal stike s tujo osebo zato je tudi njegov krog znancev bil obsežen.
Ta deklica pa je bila nekaj posebnega. Vsaki dan, vsako uro, vsako minuto je mislil nanjo. Ni bilo noči, da nebi zaspal ob mislijo nanjo. Vendar ona tega ni vedela. In tako se je začela zgodba dveh usojenih si življenj.
Nekega dne sta se oba zašla v isto diskoteko. Ker sta bila iz iste šole sta se takoj prepoznala. Ona
ga je poznala bežno, on pa njo zelo dobro. Pozdravila ga je, on pa njo nazaj. Srce mu je utripalo kot še nikoli. Tisto noč sta se začela pogovarjat... in tako se je razvilo prijateljstvo.
Tako se ponavljajo vsaki teden. Vedno bolj sta se spoznavala, vedno več pogovarjala, tudi v šoli in tako sta se začela imeti rada. Neki petek pa je bil zanju poseben. Poljubila sta se prvi krat. Ni bil prijateljski poljub, ampak poljub poln čustev, ljubezni in strasti. Tako sta ugotovila, da sta
si usojena.

Začela sta hoditi.Vsak dan sta se družila, se skupaj smejala, jokala, norčevala. Tudi drug k drugemu na dom sta hodila in tako spoznala starše. Ljubezen je bila vse bolj močnejša in zdelo se je, da je nihče ne more pretrgati. Vendar temu ni bilo tako, kajti njeni starši so dobili zaposlitev čisto na drugem koncu države. Zato je bila potreba selitev. Ona je to skrivala in mu ni hotela povedati, da se bo v kratkem času odselila. To jo je zalo žalostilo in razjedalo. Pred njim je bila vseeno srečna in
Nasmejana. Prišej je tisti dan. Morala mu je povedati. Jokala sta, se objemala, poljubljala in si govorila da se bosta še videla, da imata telefon, internet in vse ostalo ampak globoko v sebi sta vedla, da nič več ne bo isto. V srcu sta bolj jokala, kakor na obrazu.
Prišel je dan selitve in zadnji dan ko se bosta videla. Vse se je spremenilo, vse se je obrnilo na glavo.
Njene zadnje besede so bile: ''Ljubim te zavedno! Ne pozabi Tega!" On pa je samo poslušal in ni rekel niti besede, kajti žalost je bila prevelika. Tako je avto odpeljal! Naslednjih 5 minut je bilo njegovih zadnjih. Ker mu je bilo preveč žal, da se ni poslovil se je odpeljal za njo. Pritiskal je na gas kolikor
je mogel. Bil je že skoraj za njimi, nakar je nasproti pripeljal avto. Hotel je prehitevat vendar mu ni uspelo. Zapeljal je v nasprotni avto. Ona in njena družina so vse videli. Takoj so se ustavili in pohiteli na pomoč! Prijela ga je in mu glavo dala v naročje.
Pogledal jo je in rekel: ''Kot angel bom vedno s teboj! Ljubil te bom do konca življenja...'' in umrl.. Umrl ji je na naročju. Ljubezen iz njegove strani je trajala do konca življenja, njena pa še vedno traja! (avtor neznan)
avatar
Gaja
Administratorka
Administratorka

Female
Število prispevkov : 827
Registration date : 17/10/2007

Poglej uporabnikov profil

Nazaj na vrh Go down

Re: Žalostne zgodbice

Objavlja by misha* on Sre Mar 05 2008, 11:29

Praznovala sta eno leto njune zveze. Nekako sta verjela,da sta si preprosto usojena.Toda ona nikakor ni pričakovala tega,zanjo usodnega trenutka.Sedela sta v parku in se spominjala skupaj preživetih trenutkov.On je molčal.Vedel je,da ji bo strl srce.Toda nekako je moral to storiti...Ji povedati resnico.Nato je pričel govoriti...Rekel je da se mora posloviti...Da se bo s starši preselil...Da se ne bosta več nikoli videla.Ona je predlagala,da bi se slišala prek telefona,in se videla ko bo mogoče.Toda on se ni strinjal.Pogledal jo je in ji s pogledom povedal da je konec.Preden je odšel ji je dal še zadnji poljub...Nekako je čutil,da bo to pogrešal.Toda ni mu bilo mar.Spet je zmagal fantovski ponos.Ona se je zaprla vase.Z nikomer več ni govorila.Izgubila je vero.Nekako je izgubila svojo dušo.Nasmeha na njenem obrazu od tistega dne ni bilo več.Po enem mesecu brez njega ga je poklicala.Prosila ga je,da naj jo vzame nazaj.Toda on ji je rekel le da jo ima še vedno rad,toda da je noče videti.Odložila je slušalko in odšla v trdni temi v park.Tja kjer sta se zadnjič videla...Blizu je vila želežniška proga.odložila je jakno točno na mestu kjer sta sedela...Na jakni je pustila tudi dolgo pismo njemu...Ulegla se je na tire.Čakala je...Čez nekaj časa je v temi videla luč...Luč prihajajočega vlaka.Luč odrešitve.Ni se premaknila.Strojevodja je ni opazil...Naslednji dan je na njegovo šolo prišel policist.V rokah je držal jakno in pismo.Izgovoril je njegovo ime...On se je vstal in prestrašen stopil do policista.Policist mu je povedal za dogodek.Z solzah v očeh je prijel jakno in jo poduhal...Dišala je po njej...Prebral je pismo...Takrat se je zavedal,koliko ji je pomenil...In zavedal se je tudi,da je še ni pozabil...Toda bil je prepozen...Sedaj mora živeti brez nje...Spremlja ga le spomin nanjo, ki bo ostal za zmeraj...
(neznani pisec)

_________________
Najlepši je dar, ko se človek rodi. Vsi ga ljubkujejo in negujejo, a ko dozori, ga življenje zbistri.
avatar
misha*
Chief Administratorka
Chief Administratorka

Female
Število prispevkov : 2363
Registration date : 15/10/2007

Poglej uporabnikov profil

Nazaj na vrh Go down

Re: Žalostne zgodbice

Objavlja by misha* on Sre Mar 05 2008, 11:32

Kot vsaka deklica je tudi ona bila srečna. Imela je prave prijatelji in družino, ki so jo imeli radi. Vsi so jo oboževali in občudovali... tudi on jo je... tudi on jo je imel rad... vsaj tako je govoril... a nekega dne se je vse to spremenilo... zapustila je hišo nasmejana in vesela... a vrnila se je čisto spremenjena... drugačna... brez nasmeha in veselja v očeh. Vrnila se je prazna, brez upanja in želje po življenju... hodila je in hodila in ni čutila ničesar. Ni dojela kaj se je pravzaprav zgodilo...prišla je v sobo in zaloputnila vrata... ni mogla vrjeti, ni mogla dojeti, da je ostala brez njega. Da ji po vseh tistih besedah, trenutkih in dneh, ki sta jih preživela skupaj lahko rekel, da do nje ne čuti ničesar in da nikdar ni... da je bila zanj le ena punca več in da je konec... ni mogla vrjeti... sedela je v sobi in jokala... jokala je tako dolgo dokler ji ni zmanjkalo solz... nato je odšla v kopalnico in vzela britev... potegnila je po roki in zagledala kri... ni občutila olajšanja, ne bolečine... občutila ni ničesar... gledala je kako ji kri polzi po roki... zarezala je ponovno... od tistega dne naprej ni bila več ista... začela se je zapirati vase... nehala je hoditi v družbo... nehala se je smejati, izgubila je tisti lesk v očeh in izgubila je svojo dušo... popustila je v šoli... vseeno ji je bilo za vse, ker je izgubila njega.. njega, ki ji je največ pomenil... izgubila je prijatelje, ki so ji ostali ob strani a jih je zavračala... ni hotela njihove pomoči, ni hotela njih... hotela je le njega...in to se je vleklo in vleklo... iz dneva v dan.. iz dneva v teden, iz tednov v mesece... Ko je nekega dne odhajala iz šole sama domov je srečala njega... ko ga je zagledala ji je solza spolzela po licu... videla ga je z njo... njo ki mu zdaj pomeni vse... gledala ga in tudi on jo je opazil... nasmehnil se ji je... a ona je le povesila glavo in odšla naprej. ko je prišla domov je odšla v svojo sobo in zaloputnila vrata... vzela je britev in jokala... jokala je in jokala... dušila se je med solzami... zarezala je po roki... po starih črtah ki jih je bilo že nešteto... zagledala je že dobro znano kri... solze so ji še kar lile v potokih in se začele mešati s krvjo... rezala je in rezala, delala nove črte in mislila na njega... porezala je obe roki in ni čutila nič... čutila je le bolečino v srcu, ki ji jo je zadal on... ni mogla več živeti.. pred očmi ji je plesala podoba njega in njegove punca... ni mogla več... zarezala je še enkrat tokrat zadnjič. Britev je padla na tla in njene oči so se počasi zaprle... padla je še zadnja solza in zadnja kaplja krvi... Čez nekaj ur so jo starši našli mrtvo... ledeno hladno in vso v krvi.. ležala je pri postelji, tako sama in mirna... vse okrog nje je bilo krvavo in mokro on njenih solz... zraven nje je bil list papirja... na njem le njegovo ime in besedi »ljubim te«... Čeprav je bila že nekaj časa drugačna, jo bodo vsi pogrešali. Čeprav se že dolgo ni nasmehnila in ni več govorila, so jo vsi imeli radi... vsi jo bodo pogrešali.A nihče kot on... ko je izvedel kaj se je zgodilo, mu je bilo žal, da ji ni prej povedal, da mu pomeni vse in da jo ljubi. Pustil jo je le zato, ker si ni hotel priznati tega kar je čutil... to bo obžaloval za vse življenje...
(neznan pisec)

_________________
Najlepši je dar, ko se človek rodi. Vsi ga ljubkujejo in negujejo, a ko dozori, ga življenje zbistri.
avatar
misha*
Chief Administratorka
Chief Administratorka

Female
Število prispevkov : 2363
Registration date : 15/10/2007

Poglej uporabnikov profil

Nazaj na vrh Go down

Re: Žalostne zgodbice

Objavlja by lisička on Sre Mar 05 2008, 11:44

Še jas sem se ene spomnila,čeprav je kratka bolj;

Pravijo,da sta se ljubila. On je bil dosti starejši od nje. Ko so ji ljudje povedali,da jo bo prizadel,ga je pustila. V solzah jo je prosil naj ne počne tega. Odšel je. A obljubil ji je,da ji bo pisal.
Prvo pismo je prišlo en mesec zatem. Pisalo je,da jo pogreša,da v življenju ne visi več smisla. A se bo poskusil pobrati.
Drugo pismo je prišlo eno leto po prvem. Pisalo je,da se je že pobral,da se je že uspel nasmjeati lepemu dnevu.
Tretje pismo je prišlo dve leti za drugim. Pisalo je,da se že počuti boljše in da že hodi okoli. Ima že simpatijo.
Četrto pismo je prispelo pet let za prvim. Pisalo je,da so ta pisma pošiljali njegovi prijatelji,da bi lažje prensela slovo,kajti on ga ni mogel. Ubil se je dva dni po njenem odhodu.
avatar
lisička
Moderatorka
Moderatorka

Female
Število prispevkov : 1439
Age : 31
Registration date : 24/12/2007

Poglej uporabnikov profil

Nazaj na vrh Go down

Re: Žalostne zgodbice

Objavlja by Gaja on Čet Mar 06 2008, 10:40

Bilaa sta prijatelja. Vse sta si zaupala. Le ena skrivnost je bila med njima: ljubila ga je. Ni želela uničiti prijateljstva, hkrati pa je vedela, da tako ne gre več naprej.
Zbirala je pogum, bilo jo je strah. Vedela je, da je zanj le prijateljica. Bilo ji je hudo, ko ji je govoril o vseh dekletih, a vendar je želela le, da bi bil srečen. Četudi ne z njo.
Bil je poletni večer, sobota. Povsod Odločila se je, da mu tokrat pove resnico, resnico o ljubezni. Dobila sta se v gostilni in se pozdravila s prijateljskim objemom. Bilo ji je težko, a napočil je čas resnice. Prosila ga je, da naj gre z njo na sprehod.
Tam mu je vse priznala. Prestrašena je čakala na njegovo reakcijo. Mislila je, da jo bo razumel in hotel, da bosta še naprej le prijatelja.
Čakalo jo je ravno nasprotno. Ko je začel govoriti, je bilo, kot da je izbruhnil vulkan. Začel je kričati nanjo, kako si upa; da bi morala že vedeti, da bo zanj vedno le prijateljica; da ljubi drugo; da jo sovraži, da noče več slišati zanjo, da mu je s tem uničila življenje! Tega ni prenesla. Želela si je le umreti, oditi stran od bolečine in stran od njega, ki ga je tako ljubila. Ni več zmogla. Stekla je stran, on pa je še vedno kričal nanjo.
Stekla je na cesto, in v istem trenutku je pripeljal tovornjak. V grozi se je ustavila, in še enkrat zakričala LJUBIM TE!
Tovornjak jo je zadel in padla je. Njen prijatelj je prihitel in zadnje njegove besede, ki jih je slišala, so bile OPROSTI in LJUBIM TE! Njegov ponos je bil kriv. Tudi on jo je ljubil, a tega ni želel priznati. Vedel je, da brez nje ne bo mogel živeti, da bo le ona za vedno v njegovem srcu. Čutil se je krivega za njeno smrt.
Odšel je s tistega žalostnega kraja. Želel je umreti, in oditi skupaj z njo v večnost. Šel je domov, a tja nikoli ni prišel. Zbil ga je pijani voznik. Doletela ga je ista usoda, kot prej njo. Z zadnjimi močmi je zakričal LJUBIM TE!!! In želja se mu je uresničila. (neznan avtor)
avatar
Gaja
Administratorka
Administratorka

Female
Število prispevkov : 827
Registration date : 17/10/2007

Poglej uporabnikov profil

Nazaj na vrh Go down

Re: Žalostne zgodbice

Objavlja by misha* on Čet Mar 06 2008, 13:49

Sedel sem v razredu in strmel v dekle poleg mene. Bila je moja najboljša prijateljica. Gledal sem njene dolge lase in zamišljen obraz. Želel sem si da bi bila moja. Ampak ona me nikoli ni gledala na tak način in tega sem se zavedal. Po predavanju se je obrnila k meni in me prosila za zapiske, ker je prejšnji dan manjkala. Posodil sem jih. Rekla je "hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, da nočem biti le prijatelj. Ampak sem se preveč bal in še zdaj ne vem zakaj.
Nekaj mesecev kasneje. Telefon zvoni. Ko se oglasim je na drugi strani ona, v joku mi je razlagala kako ji je njen fant zlomil srce. Vprašala me je, če bi prišel k njej, ker noče biti sama in tako sem prišel. Sedela sva na kavču, jedla čips in gledala romantične filme. Gledal sem njen žalostni obraz in kljub žalosti je bila tako lepa. Želel sem si da bi bila moja. Ampak ona me nikoli ni gledala na tak način in tega sem se zavedal. Potem je rekla da bi šla rada spat, poslovila sva se, pogledala me je v oči, mi rekla "hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, da jo imam rad ampak me je bilo preveč strah in še zdaj ne vem zakaj.
Naslednje leto smo imeli ples. Dan pred slavnostnim večerom je prišla k meni in mi povedala da je njen soplesalec zbolel. Tudi jaz nisem imel soplesalke in zato sva se odločila da bova šla skupaj kot najboljša prijatelja. Ko je bilo čudovitega in čarobnega večera konec sva stala na njenem pragu. Gledal sem jo, ko se mi je nasmehnila in me pogledala s tistimi prelepimi oči. Želel sem si da bi bila moja ampak ona name nikoli ni mislila tako kot jaz nanjo in tega sem se zavedal. Potem mi je rekla "hvala, imela sem se čudovito lepo" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati, da nočem biti le njen prijatelj, hotel sem ji povedati da jo ljubim ampak preveč sem se bal in še zdaj ne vem zakaj.
Potem je minil dan, mesec in kar naenkrat je bil dan ko smo diplomirali. Gledal sem kako se je povzpela na oder, da bi prejela svojo diplomo. Bila je tako zelo lepa. Želel sem si, da bi bila moja ampak zavedal sem se, da me ona nikoli ni opazila na tak način. Preden smo se odpravili domov je prišla k meni, jokala je in jaz sem jo objel. Potem je dvignila pogled in rekla "Ti si moj najboljši prijatelj, hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati da nočem biti le njen prijatelj, hotel sem, da ve, hotel sem ji povedati da jo ljubim ampak bilo me je preveč strah in še zdaj ne vem zakaj.
Sedim v cerkvi. Moja prijateljica se bo poročila. Poročila se bo sedaj. Gledal sem jo kako stoji pred oltarjem, bila je lepša kot kadarkoli prej. Gledal sem kako je rekla "da" in pri srcu me je stisnilo. Želel sem si, da bi bila moja, ampak ona ljubi njega in tega sem se zavedal. In vedel sem, da me nikoli ni gledala tako kot gleda sedaj njega. Preden se je odpeljala s svojim možem, v svoje novo življenje je prišla k meni, me objela, rekla "prišel si, hvala" in me poljubila na lice. Hotel sem ji povedati kaj čutim, hotel sem ji povedati, da nočem biti le prijatelj, ljubim jo ampak preveč me je bilo strah in ne vem zakaj.
Leta so minila in sedaj gledam v krsto dekleta, ki je bila nekoč moja najboljša prijateljica. Ko so prebirali njen dnevnik, ki ga je pisala v svojih študentskih letih so prebrali tudi te besede: "Gledam ga in si želim da bi bil moj. Ampak on me nikoli ne gleda na tak način kot jaz njega in tega se zavedam. Hočem mu povedati, želim, da ve, da, nočem biti le njegova prijateljica. Ampak preveč me je strah in ne vem zakaj. Kako si želim, da bi prišel in mi rekel da me ima rad." "Kako si želim da bi ti..." sem si mislil in jokal.

Naredite si uslugo, povejte tistemu fantu ali dekletu da ga/jo imate radi, čeprav ne veste kako bo reagiral/a. Povejte kaj resnično čutite do njega/nje ker ne bo tam za vedno. (avtor neznan)

_________________
Najlepši je dar, ko se človek rodi. Vsi ga ljubkujejo in negujejo, a ko dozori, ga življenje zbistri.
avatar
misha*
Chief Administratorka
Chief Administratorka

Female
Število prispevkov : 2363
Registration date : 15/10/2007

Poglej uporabnikov profil

Nazaj na vrh Go down

Re: Žalostne zgodbice

Objavlja by Gaja on Pet Mar 07 2008, 08:17

Krivda

Spet je en takih večerov,ko je on odšel ven, ona pa je zaradi stavšev morala ostati doma,saj je bila še mladoletna...On je na nori zabavi na kateri so seveda tudi druge punce. Ona mu je zaupala.Vedela je,da jo ima rad in da je nebo prevaral...Toda tisti večer je bil zanju usodni...Ona se je bala,da bi ponovno preveč spil in bi naredil kakšno napako...Poklicala ga je...Zagovotil ji je,da je ne vara in da ima samo njo.Toda nekaj ji ni dalo miru. Odšla je pogledat. V kotu ob mizi v gostilni je sedel on.Z drugo v objemu...Sploh ni mogla vrjeti kar vidi! On jo je zagledal. Prestrašeno je pogledal...Ni vedel kaj naj...Stopil je do nje in ji rekel samo,da lahko pojasni.Toda ona je stekla iz gostilne.Njega je za kratek čas zadržala druga.Toda bilo je dovolj.Ko je prišel iz gostilne,je bilo že prepozen.Videl je ogromno fantov in deklet postavljenih v krogu okrog nečesa...Zrinil se je v ospredje...In zagledal je njo!Ležala je na tleh.Povsod okrog nje je bila kri...Od bolečin v srcu se je zgrudil na tla. Zakričal je! Ni mogel prenesti! Ni mogel biti brez nje!Čeprav je bil rahlo vinjen je ob tem trenutku bil popolnoma trezen. Zajokal je...Ni si mogel priznati,da je kriv le on!Šele sedaj se je začel zavedati koliko mu je ona zares pomenila...Bilo je premočno...Stekel je domov. Vzel nož...In zarezal 1 x. ...Nato še 2x. ... Ter 3x. ... Ni mu bilo dovolj. V glavi so mu odmevale njene besede in ona v krvi!Tega ni prenesel!Ni mogel več skrivati brazgotin po vsem telesu. Moral je k psihiatru.

Nato v bolnišnico. Tudi tam ni zdržal...Že po eni uri v bolnišnici je odšel v drugo sobo, tam zagledal skalpel. Vzel ga je. Stekel je v svojo sobo!Takrat je zadnjič pomislil na njo.In še zadnjič zarezal v zapestje...Zarezal je večkrat. Vedno bolj močno. Njegove zadnje besede so bile:"Odpusti mi!Ljubim te!"

Nato je umrl. (neznan avtor)
avatar
Gaja
Administratorka
Administratorka

Female
Število prispevkov : 827
Registration date : 17/10/2007

Poglej uporabnikov profil

Nazaj na vrh Go down

Re: Žalostne zgodbice

Objavlja by lisička on Sob Mar 15 2008, 12:19

To je zgodba o deklici, ki jo je ubila bolečina. Nekoč je živela deklica, vedno nasmejana, polna življenja. Nič ji ni manjkalo… Spoznala je popolnega fanta, govoril ji je da jo ljubi in ona njemu nazaj. V njega se je zaljubila z vso močjo. Zanj bi naredila vse, on ji je pomenil vse na svetu. Brez njega ni hotela živeti! Verjela mu je da jo ljubi kot ona ljubi njega. Nekega dne je izvedela da jo ima le za norca, da se je ves čas samo igral z njo. To jo je tako prizadelo, ni hotela več živeti, iskala je razlog zakaj naj živi..Tako močno jo je bolelo… Pobrala je kovinsko rezilo in začela.. Na tla je padla prva kaplja krvi, in tako je nadaljevala…Ni je bolelo, ni čutila bolečine, samo tisto kar je imela v srcu. Porezala si je vse roke, nato še noge, rezala se je po vsem telesu. Na koncu je na trebuh zapisala njegovo ime. To je delala dolgo časa, nekega dne pa več ni zmogla prenašati bolečine…Preveč ji je bilo hudo… Zjokala se je in vzela klinco porezala se je do smrti… Zjutraj so jo našli bledo in krvavo.. Zraven nje pa rezilo krvavo… Pustila je samo pismo na njem pa naslovljeno njegovo ime..Prebral ga je in se ulegel zraven nje. Spoznal je koliko ji je pomenil, in kako je zaradi njega trpela.. Bilo mu je žal, a prepozno je spoznal kako ga je ljubila.. Njegova solza je padla na pismo, zjokal se je… a bilo je prepozno.. …:::NJE NI BILO VEČ:::…
(neznan avtor)
avatar
lisička
Moderatorka
Moderatorka

Female
Število prispevkov : 1439
Age : 31
Registration date : 24/12/2007

Poglej uporabnikov profil

Nazaj na vrh Go down

Re: Žalostne zgodbice

Objavlja by CrAzY_AcEtOn on Sob Sep 05 2009, 00:40

Ni mogla več zadrževati te bolečine v sebi. Ni in ni mogla. Vso krivdo je zvalila nase.. Pozabljena je bila. Hotela je samo čutiti da je živa. Ležala je v kotu okoli nje so se svetile bele ploščice. Kopalnica je bila tiha in zidovi so molčali. Ta molk ji je razjedal še zadnje koščke njenega srca. Solze so ji počasi padale po licu. Pogled ji je padel na omaro v kateri so bile britvice. Segla je po eni ter si jo zapičila naravnost v roko, v žilo. Bolelo jo je. To je večkrat ponovila. Čutila je v sebi, da dela napako. Zapustila je kopalnico in počutila se je malce olajšano. Ubila je delček sebe. Sebe, osebo ki jo je najbolj sovražila! In prijatelji? Zapustili so jo, ko se je spremenila. En trenutek ti lohk lajf res zajebe. Zmanjka ti volje za živet. Nobenega ni na katerega bi se lahko obrnil. Tudi če je nekdo, mu ne moreš z besedami povedati kaj preživljaš. Ampak lahko samo pokažeš na tak način, da sebe uničuješ. Ko padeš enkrat v to se je težko rešiti ven. To je, kot da bi padel v globok jarek iz katerega se ne moreš pobrati. Ni rešitve, ni poti nazaj. Toda, ni še vse izgubljeno! Na koncu pride nekdo, ki te prime u roke in ti pokaže, da se motiš! Ni res vse tako u shitu, kot zgleda. Če se boš ti odločil da boš vesel, boš vesel. Če se boš ti odločil, da boš žalosten, boš pač žalosten. Tudi to dekle je spoznalo, da se je motilo. Pomagalo ji je veliko prijateljev, da je prišla do tega spoznanja. Ampak uspelo ji je! Tri leta je porabila, da je prišla iz sebe… nikoli ni prepozno.. daj času čas.. Čas zaceli rane, mogoče fizične ne. A srčne sigurno!
by:me

Obstala je. Sama in z njenimi solzami v očeh. Kam zdaj? Use povsod je zavladala smrtna tišina in še temnejša tema. Ostala je le duša, zlomljeno srce ki je obujalo spomine- mračne tmne in sive. Ljubezen jezdi na krilih smrti. Kako resnična poved… tedaj ga je spet zagledala. V njej se je prebudilo upanje… Tiho v srcu je upala da bo rekel oprosti… vendar je niti pozdravil ni… Njihove oči so se bežno srečale… vendar zakaj?... Kaj je opazoval na njej če jo tako sovraži…. In spet so prikapljale souze u njene oči…. On pa je zginil… le kdo ve kam… ni ga bilo več videti… Ko je tako sama stala v temi… jo je nekaj predramilo… stresel jo je neznosen mraz ki je kakor duh odšel skozi njo. Takrat se je zavedala- dovolj je. Obrisala je solze.. odgrnila črno zaveso… in stopila naprej…. Njena pot ni bila lahka.. a je ustrajala… ni se predala…. Nekje daleč na dnu svojega srca ga je pokopala…. In tako je ostal v njenem srcu… zakopan s črno zemljo… a nekako se je prikradel vn… nihče ne ve kako, kdaj in zakaj… Tako kot je prišel v srce je tudi izginil…. Potrebovala je veliko časa a uspelo ji je… počasi je spet zaživela in upala da se ji kaj takega ne ponovi več…. Sicer pa… vedela je da nič ni nemogoče…. In nemogoče je postalo mogoče… Kajti zdaj sta skupaj objeta v travi gledata sonce in ptice ki letijo novim ciljem naproti… Poiskal jo je… povedal ji je da jo nikoli ni pozabil…. Dokazal ji je da to ni bila le romanca za eno noč… in da jo je ves ta čas čuval v srcu le da tega ni hotel pokazati…. Zlomljena srca so največkrat posledica neizgovorjenih besed…. In trme ki jo noče nobeden zanemariti…

Premišljevala je o svojem življenju. Nekako ni vedela kaj bi z njim…. Ljubezn ji ni dala miru… Globoko v svoji duši se je žrla zaradi tipa ki je bil v njenih očeh popoln…čeprav so jo nekatere njegove besede potrl… Besede ki si jih je predstavljala nekoliko drugače… vsako besedo je vzela resno, pa čeprav ni bila tako mišljena… Preveč si jih je jemala h srcu in si tako uničevala svoje življenje ki bi se lahko v hipu spremenilo na bolje. En sam korak do njega bi bil dovolj… In nekaj besed… Vendar neeee. Trma je prevelika… Še večja pa zamira zaradi besed ki ne bojo nikoli pozabljene…. Vsaj pri njej ne… In tako je ležala in premišljevala… se ji sploh še splača živeti… Res da je zdaj nesrečna zaradi ljubezni… vendar ta ljubezen jo je nekoč osrečevala… So spomini… ki bolijo a hkrati blažijo bolečine… Ko pomisli kaj vse bi lahko imela… jo tako stisne pri srcu in njeno ranjeno srce kar kriči od bolečine… Vendar… Kaj pa če tega ne bi imela?.... Nikoli ne bi občutila take ljubezni, strasti in hrepenenja po osebi…ki ti pomeni tako veliko … Ti spomini so na nek način tako prijetni…… Zaradi takih spominov upaš… da bi se še kdaj ponovili… In morda se nekoč bodo?... Seveda se bodo… morda ne z njim… a se bodo… Morda bojo pri drugem ti spomini samo prijetni in prav nič boleči… Morda… Morda bo ostala sama… a s spoznanjem da ji prav nič ne manjka tudi brez njega… In tako se bo nebo razsvetlilo z zvezdami… ki ne bojo prenehale sijati… Nikoli…

V duši žalost in tesnoba. Čeprav se trudiš… na koncu poči…. In vse upanje gre nekam… To je tisto kar boli in ne da miru. Zdaj moraš spet začeti z nič. Če imaš toliko moči da spet začneš. Začneš prebolevati staro ljubezen in iščeš nekoga drugega,novega…. Tukaj solze , zunaj pa sonce…. S sebe hočeš spraviti vse kar te muči, kar te boli, ker takšne bolečine ne preneseš več… A to je ovira, ki jo moraš prebroditi… ker bo skupaj stem konec ovir… & pričeli se bojo dnevi brez solz… Nebom več trpela zaradi tebe! Nikoli ti ne bom pokazala da sem kdaj trpela… Ne privoščim ti tega veselja… Mogoče ti bo kdaj žal… morda tudi ne… Pa vndar.. Ne zanimaš me več… Moje sanje so živeti daleč od ljudi ki ne poznajo ljubezni… Izpolnila jih bom… Le verjeti moram v njih… In verjamem! Nekega dne se bo vse zlo razpršilo v drobne meglice… ki jih bom nato poslala h tebi… Jaz pa bom z obemi nogami trdno na tleh stopila v novo življenje… Premlada sem še da bi se sekirala zaradi takih kot si ti… Prišel bo čas… ko bo vse tako kot hočem…
by: my friend Very Happy for me
avatar
CrAzY_AcEtOn
Začetnik / Začetnica
Začetnik / Začetnica

Female
Število prispevkov : 1
Age : 24
Location : pousod ^^
Job/hobbies : pesmi,zgodovina,glasba,risanje
Humor : ga nimam xd
Registration date : 05/09/2009

Poglej uporabnikov profil

Nazaj na vrh Go down

Re: Žalostne zgodbice

Objavlja by Sponsored content


Sponsored content


Nazaj na vrh Go down

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh


 
Permissions in this forum:
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu